Kraka, kraka, krak,
pozdravlja vrana Kraka,
fantiča Lana,
ki jo pod drevesom čaka.

Na travniku
in v gozdu živim,
sem plaha in prijazna.
Za svoje mladičke skrbim
in jih življenja učim.

Na glavi nosim roga dva,
na daleč vsakdo me spozna,
če pa kdo preplaši me,
hitro v gozdu skrijem se.

Naš mucek Tonček
je okrogel kot balonček,
tigrast je njegov kožušček,
puhast je njegov trebušček.
Rep ponosno v zrak drži,
ko se družbe veseli.
Rad v travi se igra,

Moja ribica ni zlata,
majhna je, celo brkata,
tam v akvariju stanuje,
skozi steklo pogleduje.
Čuden zunaj je ta svet,
človek njen je v zrak ujet.
Plava v vodi, se nervira,

Prisluhnem drobceni sinički,
otožen nje je glas.
Peruti grejejo telesce nežno,
v drobne ji nožice se zajeda hlad.
Postaja glasno petje njeno.
Le kaj povedati želi?
Še bolj pozorno moje je uho,
a žal ne morem razumeti govorice njene.

Zagledala sem se v drobno kosmato kepico,
v žameten , mehak kožušček,
takoj vzljubila njegov sem vprašujoč pogled.
Njegove oči, kot da govorijo:
»Ne glej bratcev, sestric mojih v leglu,
vzami vendar mene!«