Počasi in nemo
se gladina vode
sprehaja po bregu navzdol.

Košata drevesa
se lesketajo
v odsevu te tišine.

Iz ust ne pritečejo besede,
ne srce, ne možgani
ne vedo in poznajo
pravih zvez,
ki bi se zlile v eno,
v izgledu širše oblike.

Vedno potujem.
Tudi kadar sediva
in me gledaš v oči
potujem.

Navlaka iz besed. Nisem ujet
kot mislil sem s početka.
Ko stihi brez presledka rojevani,
rojeni, poslani v svet in spet zgubljeni
mi merili so noč in dan.

Kaj osvetljuje naše sanje
ki se godijo v temi
izza zaprtih oči?
Spomin

...vžigalnik
v tvojem levem prsnem žepu...

nadležna dlačica, obsojena na
mehkobo tvoje ušesne mečice...

Sem le trenutek, kakor kaplja časa.
Vsakdanjost, jutro, dan in noč nečesa.
Ranljivo plah in v prihodnost zroč,
le veja drobna silnega drevesa.

Popeljal bi te med trave v jeseni,
pokril bi te s toplo ljubeznijo.
Midva, sama, kot dve srci izgubljeni.
Z roko v roki, ti z mano, ob meni.

ko ruj v škrlatu ponori
v srcu  veter se ustavi
ko sled stopinje zažari
se mah prilega skali

Srebrna sonca mesečnih svetov
nad bledim gozdom uličnih svetilk
v brezdan topijo se neskončna.

V pogled zasanjan se ujame
kaplja misli, ki se staplja
z žarki srebrnine na obzorju.

Luna čez nebo
le čudno krivo črto vleče
temno bo telo
razkrila za zavetje sreče

veter se je v krošnji ustavil
šelesti v vejah dobri duh
dlani  miru Soncu je nastavil
se vrača, vrača topli Jug

Ko bom nekoè odšel iz tvojega ¾ivljenja
tako nenadoma, èez noè in brez sledi,
boš opazila da me ni? In hrepenenja
src bodo le pozabljenja? Boš rekla si morda:

Razkril sem moč vesoljnih sil,
ki prešinjajo me vsakodnevno
ne morem jim zaustavit pot
lahko spremenim le sebe delno.

Ali je to, kar prav je...
tudi to kar delamo?
Kako vemo?
Zapletene krošnje dreves
čakajo na veter,
da jih razplete...
Koga čakamo mi?

Kot črni papir je zavita omama
že skoraj pozabljena dobra je hrana,
zdaj ni jedača in ni več krompir
zdaj imenuje se vse to prezir.