TI SI MOJA PESEM,
TA TVOJ NEŽNI GLAS,
JE KOT IZ SANJ.
ME PREBUDI IN PRAVI MI,
JAZ SEM TVOJ PRINC IZ SANJ.
SRCE NA POTI HREPENENJA,
JE BIT VSEGA ŽIVLJENJA.

Ljubim te
.
ob vsakem vdihu tvojem vztrepetam

v poplavi nežnih valovanj in nihanj
ljubi me
.

Beli obrisi posušene soli,
spužva sta si objeti silhueti.
Z iztisnjeno sončno dušo vpeti,
dihljaj od morja, na samotni skali.
*
Kadar morje buči, si pena želi,
pokriti vroči telesi zagreti.

Drobce neba je razsipal veter,
po peščeni samoti bež sviter.
Dvigajočih trepalnic zablode,
še kaktusa cvet ni nikdar moder.
*
Bodice ponoči polne vode,
cvet za en dan je posmeh usode.

Se spušča človek v temne gozdove,
sam raziskuje, s seboj se bori.
Sam se izgublja, vmes nekje dozori
in takrat zazna užitne plodove.
*
Za gobo potrebuješ oko sove,
le na njej rasteš v željene smeri.

Stoji na skali okrogla hiša,
proti morju gleda mala niša.
Vse naokrog lavendle dišijo,
glasove tu veter si utiša.
*
Ko sončni žarki v noč zaspijo,
v daljavo nje luči brlijo.  

Mravljinci prebujajoče se želje.
Drobci stkani so v nevidne nitke.
Drsi pogled, padajo čez obleke.
Skozi lase me vonj tebe popelje.
*
Obožujem te, dehteče veselje.
Rišem po telesu ljubeče slike,

Ko prvič sem zagledala te.
Ko prvič rekla da.
Želela sem si,
da bi ljubezen uspela in zaželela sem si,
da bi skupaj bila.
Sedaj pa pustil si me kar samo na cesti,
in rekel si mi da preslaba sem zdaj.

Ko bila sem mala, sem dejala, mama punčko bi rada,za mamo, to bil je šok.Živeli smo brez očeta, a nas bilo je pet otrok. Pa sem jo dobila,bila je iz blaga.Bila je bela v obraz.Oblekico zašila, pobarvala lička pa sem jaz.Lička rdeča, laske iz volne,modre oči,usteca v podkvico, zakaj se ne smeji?

Pride dan,ko se rušijo sanje,
ko padajo zvezde,
a niso utrinki...
Pride dan,
ko duša umira,
ko pada poletni dež,
a solza se ne more skriti...

Zrem v človeka, ki se temni noči
v bran postavi.
Ne razumem, zakaj tako pogoltno
nikoli sonca se ne brani.

Sedaj ,ko končujem osnovno šolo
Vse skupaj začelo se je.
Moje življenje bom živelo drugo pot,
Vse krivice,žalosti pozabljene bodo.
Le ti ne boš.ZAKAJ?

Zate jočem.
Ne, raje zame.
Vsekakor ne zaradi tebe.
Pač jočem.
V spomin... opomin?

Zadnjič si gladi veke jeklene
bledo lice, ki nase priklene
sinji sen preperele ljubezni.
Silni sen se trdno ga oklene.

Tvoje ime prenaša sipine,
tvoje ime izbriše sivine.
Tvoje ime kot črka v pesku
moje ime-popije ga.

Dvojina izmakne se,
kot da želela bi,da zlije se vase-
Tvoje ime.

Hladen znoj
oblil je moje čelo
pogled strahu
razširja krog zenic
nad menoj
raztreščila se gora,
a iz nje,
že čutim pare klic.
Blisk za bliskom
prebija mi možgane

Ujel se je žarek v tvoje oči,
ko tiho strmela si vame.
V nemirnih pogledih nebeško iskri,
v očeh, ki najlepše so zame.

Ukradel bi ga, kot droben spomin
in varno ga skril v zavetje.
Tako pa ves plah v te oči le strmim,
v njih iščem pomlad in poletje.

linije narisane s krvjo
iz njene rane zadrgnjene z
vrvjo...barvajo podpluto,sivo
kožo...in konec je...vse je za njo...

Naj se izlijem v tvoje naročje.
Hočem da veš. Hočem,da čutiš.
Stekava se v neznano sotočje,
bliža se tisto, kar komaj le slutiš. 

Potok sem. Potok. Struge iščoč.
Divje razlivam se. Neobrzdan.
Ritem valov, neugnan in deroč.
Iščem in iščem. Iščem zaman?