Širi se kamen
pred stekleno palačo.
Sključen natančnež
na oteklih kolenih
tlakuje dragim čevljem.

Črna mačka je prepozno prečkala cesto.
Danes sem lahko najboljša Jaz.
Identita se ne izgublja,
izgubljajo se spomini.

Pravijo, da nizko pade,
kdor visoko leta,
pa sploh ne vedo,
kako malo je med vrhom in dnom
neba.

Potapljam ladje.
Zlagam kocke.
Ocvirek vržem psu.
Permutiram.

Komaj dotikajoče.
Nežno,
a goreče strastno.
Počasi.
Zagotovo.
Nepokvarjeno,
a trajno.

Med pravimi ljudmi,
med čistimi solzami,
sonce najde pot.
Prav do zemlje sije.
Med preproste želje,
skupaj sklenjene misli,
žarek najde pot.
Prav v srce sili,
kadar telo pokrije.
Držim jih skupaj,
ljudi in sonce.

Moje življenje je kot
dolg kostanjev
drevored,
ki mu ne vidim konca.

Včeraj je za
drevesom stal on
in smehljaje
gledal rjavo veverico,
ki je pobegnila
po starem deblu.

Škržat se dere kakor vedno,
vse skupaj se mi zdi že bedno.
Sedim in ne mislim nič,
zdaj se dere še nek ptič!
Vse skupaj je hudič,
ker tukaj razen hrupa ne obstaja nič.
Vsaj ptič je zdaj utihnil,
lahko bom končno mislil.

postal boš slaven
za mali denar sodeluješ
v resničnostnem šovu
oddelka za nevrokirurgijo

v belo svetlobo
odmeva pesem monitorjev
biip biiiiiip

Spet sem tu,na kamnu sedim,čakam nate raček,da te iz sna prebudim.Le pridi, pridi,da te ogovorim,ti vedno znova,le najboljše želim!

Pogled se dvignil je, v višave izginil je,namenil si ji sebe, predal si čustva vsa.Ima ona kaj srca?Kako sovražim egoiste, mislijo le nase,briga jih za hude čase,le da je njim lepo, da uživajo,pa čeprav so storili kar so.Prizadeli poštenega človeka,prizadeli in ubili čustva vsa,ki v nas ljudeh so plavala.

Poletela kot ptica bi,svobodno med oblaki.Poletela kot ptica bi,dvignila krila visoko,da razdajala bi med vas ljudi,vsaj malo spoštovanja in strasti.Kdaj v življenju bo čas prišel,ko vsi bomo veseli,ko vsi kot ptice bomo leteli.Kdaj..........in večni ZAKAJ?!?!

Ljubezen moja, vse si mi,prosim te nikoli ne odidi.V srce moje vsedi se,zaupaj da skupaj lahko prebrodiva vse.Ne dovoli, da ona, med naju vrine se,zastrupi ljubezen in zaupanje.Zaupaj v naju, zaupaj vase,saj ona ne more biti tvoje upanje.
Ljubezen moja vse si mi,ne pusti prijateljici, da te podre.Odpri srce, dovoli da tudi jaz sedem vanj,skupaj sva najmočnejša,takrat problemi, ki so veliki,postanejo smešno majhni.In vedi, ni je stvari, katere vstrašila se bi.
 

Bolj splošna z mojim gledanjem

Smo ljudje dovolj sposobni,da cenimo kar nam dano je?Da uporabimo trenutke sreče,ne da bi to bilo moteče?
Vsakdo si kdaj postavlja vprašanja,vsakogar morijo nekogar dejanja.Ali pa le nismo dovolj močni,da bi stopili v življenje vedoči.
Vedoči in zavedni sveta okoli nas,vedoči in zavedni stvari okoli nas.Vedoči in zavedni dejanj, ki so storjena,vedoči in zavedni, da to prihodnost ni nobena.
Zakaj postavljamo si izzive, nevedoč,da so stvari, ki so oprijemajoče,na katere lahko se opremo,da nam bodo kot odelo.

Pesem je napisana virtualni prijateljici, ob izgubi partnerja.

Včasih je potrebno odditi,se prepustiti,včasih je potrebno odditiin zapustiti.
Zapustiti ljubljeno osebo,mu prepustiti,prepustiti prosto izbiro,svoboden biti.
Naj ne bo ti hudo,storila si, kar lahko le nekdo,ki ljubi močno,storila si, kar ne bi vsakdo.
Lahko ponosna si,da imela toliko si moči,da odstranila si svoje vidne sledi,pustila pa nevidne.

Del mojega srca, ki čutiti mi ne da....

Ko pogledam zdaj nazaj,vprašam pogosto se zakaj?!Zakaj se vse to zgodilo je,kaj res življenje le trpljenje je?
Kmalu prebudi me bistra misel,vedeti mi da, da obstaja ljubezen brez meja.Pravi mi, dovolj si storila,skoraj si srce si umorila.Prepusti se, saj ljubezen tukaj je.

Pesem napisana kot vzpodbuda, da bo začel verjeti in ne bo mislil, da so vse skupaj le sanje.

Mnogo je stvari,zaradi katerih v življenju se vsak korak težek zdi.Mnogo stvari,ki nam pomenijo le dodatne skrbi.Mnogo je ljudi,brez katerih živeti nam ni,a najslajša v mojem življenju oseba si TI.
Mnogo je dvomov,ki porajajo le nove dvome.Mnogo dvomov,ki privabljajo nove strahove.Mnogo dvoumnih dejanj,ki vržejo nas iz tira,a najpomembnejša mi je moja vera.

Življenjska sila me je prevzela,čutno me je s vso silo objela,dala mi je novih sanj,novih sanj in pričakovanj.
Nove sanje se budijo,v meni grizliji norijo.Nova pričakovanja vrejo na dan,novi upi meglijo sanj.
Megla me je vso prevzela,um mi strla je.Ne mislim in ne slutim,kaj storila je.
Rada bi se ji predala,rada misli bi ji brala.Rada s tem bi se spopadla,rada bi padla.

Ko padaš, padaj sam, ostale pusti živeti.Ne vleči za sabo ljudi, ne vleči......Pusti jih, da živijo življenje, pusti da srečni so,ne dovoli, da te premami spet grozno čustvo to.
Naj ti bo še tako hudo, na svetu so eni,ki hoteli pomagati tebi so, a te je premagalo zlo.Premagalo te je in ti ni dalo miru,nisi zaupal, medtem ko vate verjeli so.

Veter že meče opeke s strehe,
ulice sneg na debelo zameta moreče,
pogled skozi okno mi ne daje utehe,
le zima, le mraz, le osama, ni ljubezni ne sreče.

Kava prej vroča, vedno bolj hladna postaja,
vedno bolj hladno je moje srce,
peč joka, češ, zadnje kaplje olja goré,
verjetno tudi jaz zmrznem nekega dne.