Ne znam opisati barve, ki vabljivo žari pred menoj.
Sedim tam na sredini zelenice. Novorojene zelene barve.
V objemu rumenih cvetov. To je sončevo polje.  Gotovo.
Sezujem si grde in prestare čevlje. In svoj prehojeni pečat.

Je zaslutila,
ukrivila se je reka
in napela.
Puščica vsak čas bo izletela.
Zato ne poj več
ptica žalostno ob bregu.
Se priklonilo dno je nebu.

Sloniš na zidu.
Neviden.
Obrnem se.
In žvečim češnjo.
Tvojo. Ki si mi jo dal.

Z vsako uro in z vsakim dnem, 
si hitim  nasproti, z več izkušenj
in z bolečino, ki se z bolečino hrani. 

Kar prej nisem vedel, danes vem,
koliko je še stvari, ki bi jih rad,
pa mi jih izkušnja brani. 

Samevam. Le tebi, Sonce, še zaupam.
Ko zlato svetiš in me greješ v dušo zaledenelo.
Morda preprečiš mi, da ne obupam -
ljubiti nisem zmožna več, ker je nekoč bolelo.

Stopa po tlakovanem pločniku
in ustnice ji dišijo po marcipanu.

Nasmehne se nazaj neznancu
in zamiži,
ko jo zaslepi rumena fasada
bližne kavarne.

Z balkona je opazovala mimoidoče,
si poskušala zapomniti obraze
in si izmišljala imena.

Chantal.
Marcel.
Emma.
Adele.

Moji prijatelji so mi sovražniki,
ljudje, ki jih ne maram, me obožujejo...
V meni gori, v meni padajo bombe,
notranje gorenje podžigajo njihovi jederski poskusi.

Izmišljamo si zgodbe...za zlato in slavo,
kopljemo jarke za zadnji spopad,
iščemo nafto, izgubljamo prihodnost,
hlastamo po ostankih naših sovražnikov...in tako postajamo oni sami!

Jaz sem tvoja misel,
ti si moj glas!
Primiva se za roke,
naj sliši se pesem prek gore!

Naj pesem odmeva,
naj slišijo vsi,
da veselje in radost se z nama deli!