Kadar izmaličen iz vsakdanjosti vstaneš, se pokrižaš, greš k maši, in posediš pod borovci na klopci,

V večeru,
pod lučmi
podoba tvoja izpod senc
vstane.
Nekdaj krepka,
vsa vesela, radoživa,
v srcu mojem neumrljiva,
razodela mi je svet.

Te dni potujem
v daljne kraje svojih sanj
z junaki vetra,z zvoki kitare,
osamljena sredi množice ljudi.

V betonskem mestu
so sanje v ujete
v mreže jeklene,
v betonskem mestu
so želje,ujete v
zidne pregrade.
In mestu so ljudje.

Neusmiljeno valovanje morja v meni,
krušenje in rušenje najtrših skal...
Črn in uničujoč nebogljen vihar.
Burkanje žalostnih valov ob moje
nestoječe stene preparele in posute
strukture moje neudobne duše...

Želela sem pisati pesmi:
po izložbah, po vodnjakih.
Po nagrobnikih in
zidu. A pred menoj
 - papir -
kako naj tu dobim navdih?

Trga se moje srce,
v tišini grenko ihtim,
strupeno se več ne jezim,
nadme se zgrinja gorje

Borba z usmrajenim prahom zelenice moje glave.
Boj med plodno trto in cvetlico mojih las.
Vojna pozabljene črno-bele in izzvane barvne note.
Trk med mano in med tistim, kar je moje (bilo).

Ja, ja, ja... Ti kar pridi.
Samo mene ne bo. Ne čakaj me.
Že dolgo me ni, saj veš. Ne boš me videl.

Gledam skozi prozorno, veliko okno življenja,
tam je grad... Poln majhnih ljudi.
Gledajo me. Pa ne vedo, da me vidijo.