Kanček dobrote?
Raje malenkost več lepote?
Priporočam nebeški ta vam stas,
Po njem sladek boste imeli dah.
Ne priporočam iskrenosti,
Raje kilogram več laži,
Veste, po njih glava ne boli.

Vsa vesela na svet prileti,
Z velikim veseljem se iz riti v zid zaleti,
A za čuda še packe ne naredi.
S ponosom se pobere s tal,
Naivna v svet se zapodi.
Žalostno, da se uboga ne zaveda,
Da življenje je trpljenje.

Ležala sem v senci obmorskega borovca. Opazovala mravljo. Ki je nerodno stopicala preko mojih mednožnih dlak. Sem in tja. Sem in tja. Sem in tja. Nisem je hotela s prstnim vršičkom brcniti na tla. Kot bi to naredila tisoč in tisoč krat - v drugačnih okoliščinah.

Ko glasovi utihnejo in luči preminejo,
z nočjo,
se moje misli slišijo
in kot tihe vroče besede prelijejo v dih duše.
Zdaj ljubeče objemajo tvoj nezačrtan lik,
zdaj nežno stopicljajo okrog tvojih besed,
plešoč

Dež zapušča svoj težak oblak,
polni okradene reke in
spodbuja njihov prebujen tok.

Reka besno krade vse poti,
jemlje zase vse ovire
in naplavlja pozabljene stvari.

Uvijek mogu na dalekim putovanjima
svoj život osloniti na tebe.
Mogu se kao mjesec obući u želju
i mogu rubom plavog neba
sa mekih visina sići,
ali uvijek moram promatrati
kako radosna na postelji sjajiš.

nisem več svoja pota štel
tam kjer sem je malo,tam kjer me ni je še več
a duša slepa kot toča tolče po meni
tam črno nebo se spet dviga
in edina stvar na katero se zanesem sem sam...
ne,nič več teme okoli sebe
le rože bom delil

Zdi se,
da sem postavljena v življenje,
kot lutka brez baterij
in okoli mene se
vsak trenutek,
vsako sekundo,
prestavljajo slike.

Risal nasmeh si na moja obzorja,
preplaval prekreke mojega morja,
prišel, zasidral si v moj pristan,
občutek nepopisen in nepoznan.

Veter ti v laseh nagaja,
sonca sij, nasmeh izvabi.
Žalost vso pustiš pozabi,
naužiješ dneva se sijaja.