Lasje se mi kravžljajo od skravžlanih misli. Včeraj si zategnil vozel vprašanj. Zdaj sem mlin na veter, kljubujem ti, španski jezdec. Nikdar ne bo nihče razrešil tega, čeravno bo Gordij.

Kako lepo,
je tako,
ob tebi ležati.
Zaprtih oči,
in nič govoriti,
treba mi ni.

Lepših,kot imaš jih ti,
mi ni b"lo dano videti oči,
da kdo z njimi bi,
kot znaš to ti,
temo prelival v sijaj oči.
 

Ne veš,moj brat poet,
da brez ljubezni na ta svet,
rojen bil ne bi?
Ne bi sonce v srcu zaživelo ti,
brez duše bi vse bile poti.

skrunstvo sebe
zamolčanje trsk
bolečine tkiva
prebadanje kože
ritual prihodnosti

Zaka? Zaka? Zaka že?
Zaka be se tepli, kosti polomili,
v šoli zabili, se učitlov znebili!
Sm se odločila pošteno živeti,
a sm ugotovilia da treba je sam trpeti, trpeti!

razvejan pogled
tisočerih obrazov
buli vame kot
migetajoči rep
dvoživke
ki nikoli ne umre

čokoladna ploščica
viseča nekje na nitkah objema
diši po mehki preteklosti
popolnoma otrdelih udov

Nisi mi vzel srce,
v temi zaprto je čakalo,
dal si mu le ime,
da bi po tebi jokalo.

Kot list, ki vrtinči ga veter
Kot bilka nemočna v dežju
V objemu tvojem drhtim.
Ko si…