Sedim ob oknu,
snežinke se spreletavajo po nebu,
radio navijem naglas,
da utišam bolečino,
ki se v srcu je rodila.
Zrem v daljavo
in na obzorju majhno piko zagledam,
ki se oddaljuje vedno dalje in dalje...

Zaprtih oči poslušaš
ventilatorja groteskno hrumenje ali pač
šelestenje preperelega listja pod nogami.
S pogledom bi prehodil Schwarzwald.

Zunaj sneži, na oknu se hranijo ptice,
pobirajo sončnične mrvice,
bela pokrajina v meni zbuja spokoj,
v njej so pokopane moje sanje s teboj.
V njej so pokopane moje želje,
v njej ležijo moja hrepenenja,
moja poželjiva hotenja,
ki se bude pod taktirko drsenja
bele snežinke na moji koži.

Sjeo sam na ono isto mjesto
odakle se pogledom u nebeski mir razvlačim,
dohvatio sazviježđe
i u njemu raskošne puteve tvoje beskonačnosti zadržao,
zaručio te riječima i na ispružene dlanove
položio tvoje zlatne obraze.

legla bi v trave
v vonjave sena
in žit
in poletja
legla v sanjave
meglice jutra

Kdo sliši besede
ko se riševa s snežikami
v nanovo pobeljeno vesolje?

Polagaš mi kamenje v to že tako težko telo,
pa tvojega odseva sploh ne vidim v ogledalu.
Kažeš mi nadmoč, groziš s temi čekani,
spravljaš me v obup in ustavljaš moje misli.
Včasih me potisneš, da padec izgleda lažji,
drugič me pobereš, da padem lahko spet znova.
Zakaj me sploh še gledaš, zakaj ne odideš?
Zakaj igralska kariera, ko pa Holivud je daleč?

Od kod ta tesna bolečina
Ki pritiska na lobanjo
In jo veča
Da postajam le izbuljene oči

vajen si prvih slan in naletavanj snega.
zdaj že veš kdaj pridejo
se jih zavedaš. ko zapuščaš sledi
veš katere so tvoje.