Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow Posamezne pesmi arrow Razmišljanje

Razmišljanje Natisni Priporoči prijatelju
Od marjetica   

Sedim ob oknu,
snežinke se spreletavajo po nebu,
radio navijem naglas,
da utišam bolečino,
ki se v srcu je rodila.
Zrem v daljavo
in na obzorju majhno piko zagledam,
ki se oddaljuje vedno dalje in dalje...

Ta pika si ti,
ki je v mojem življenju več ni,
za njo so ostale le prazne poti,
na njej pa tvoje sledi,
ki so se vtisnile mi v srce
in zdaj se tolažim v žalosti.
Kot snežinka osamljena vrtinčim se v nebesnem prostoru,
nebo je brezdanji prostor,
ki me vabi,
da ga raziščem
in da v belini snežink se izgubim,
saj že tako sem izgubljena,
saj me tvoja roka več ne vodi,
ni več nežnega dotika,
v srcu čepi bodeča bodika.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo