Srce na koncu rane
ritmično razbija,
drget valove trese,
nežno jih ovija,
na obzorju rob oblaka
v krvavem siju se namaka,
ustnic sonca se dotika,
ga objema, se umika..

Polja polna so življenja
v jeseni.
So požeta polja, polna ptic.

In ptice poletijo
v dan meglen...

Blizu so šumele
tvoje misli
kot nikdar poprej
so me zadele
daleč v naju
...pa že takrat
slutila sem,

Postal sem čoln
samoten kloven,
ki ob bregu stoji.
Vanj pada dež,
razpada ves,
les trohni.
Las tvojih vonj

1

Z recepturo dneva ponošeni čevlji,
luknja v glavi postaja vse večja.
Pikometer znoja za vsakim ovinkom,
levi ali desni izbiraj po želji.

Moja ribica ni zlata,
majhna je, celo brkata,
tam v akvariju stanuje,
skozi steklo pogleduje.
Čuden zunaj je ta svet,
človek njen je v zrak ujet.
Plava v vodi, se nervira,

buden sanjam
slišim tvoj glas
čutim vonj, objem
neznana
znana neznanka

Sem sanjal le o tebi,
kot puščava sanja dež.
Ni bilo mi mar nasvetov
tvojih znancev že od prej.

Si kot luč pred hišo veliko,
in vabiš nočne ptice,
da ostanejo brez kril
za lučjo to.