Noč brez zvezd
mi z besedami riše
Meje

Ko vstopam na postaji
      Se mi v daljavi meglijo tvoje oči.
              ((Tvoje oči))
                    Medene so
               In vidijo skozme.
      Jaz sem samo razbit kozarec.
 -naj se polnim s tvojimi besedami-

Bim, bam , bom.
Biti.
Ljubiti.
Ubiti.
Tebe.Ti.
On. Jaz.
Kje? Kdaj? Kaj?

Voda se staplja s krvjo. Alkimija čustev mrtvega in živega. Občutek preseže vse meje. Ni lep. Ni grd. Samo Je. Smrtnost plačujemo po obrokih.

Padem
Vstanem
Bo že
Padem
Vstanem
Gorje
Padem

Vsakdo nosi v dlani svojo drago ptico
Ali jo drži močno stisnjeno v pest
ali pest odpre in ptici kaže svet
ali pest odpre in ptico kaže svetu
ali pa pest z ljubeznijo razpre
in ptici pusti
da svobodna leti.

V naročju 
   jesenske sivine,
   v brezdušju moreče tišine,
obtičal na mestu navzoč,
duši praznine me moč ...

V hladnem včeru
sediš za okroglo čajno mizico
in si iz ust jemlješ besede.

Polagaš jih v vedno bolj prazno
kavno skodelico pred seboj,
skoraj ti že uhajajo čez njen rob,