Na pločniku pred tovarno usnja,
sezidam iz teles teh živih bitij,
v mokrem deževnem jutru,
svoj občutek medlega življenja.

Ko sem ti ljubezen izpovedal,
vedel nisem, da čaka takšno me gorje,
da ranila moje boš srce.
Boli.

Pa se tako lepo prilega
Oblika tvojih dlani mojemu telesu
In tvoj vonj
Se v trenutku spoji z mano

Oči pa vedno ostanejo prazne

ujela se je v pajkovo mrežo
drobna mala vila
srebrnih kril
in je zavpila
ostro kot sulica nesreče
v objemu lepljive ječe

Žrelo bolečine hlasta za dihom sreče…
vsakodnevno milino, ponujeno z neba…
Trpljenje se zdi globoko usidrano v trdem lesu, udarjajoč po oblakih
in letajoč v prozornem kozarcu…
Že tako dolgo, da misliš, kako je sreča nedosegljiva železu…
Preblisk ti ne pove nič novega…le-to, da je cilj še vedno daleč…
Delati v rokavicah z žgočim kamnom…zamižiš, pozabiš na srž ognja…
Vendar nisi edini…v temi poglej navzgor…

Ne puščaj me same v teh temnih nočeh,
ne dovoli, da z ustnic mi izgine nasmeh,
ne obračaj se stran, ne odvračaj oči,
ne zapiraj mi vrat, ne ugašaj luči,
nočem ostati sama s strahovi,
z vsem kar nekoč sva hoteli izreči,
a je ostalo za vedno izgubljeno,
v tišini med nama, neizrečeno.

Odigral bi zadnjo karto svojega življenja,
oddal bi zadnji sok iz svojega telesa,
srce položil pod Gigantska bi kolesa,
da nekdo bi rešil me neznosnega trpljenja.

Mogočnost Olimpa več me ne osreči
in ni več zame Zeus Bog bogov.
Ne stresa dušo mi greha dolgov,
le misli so ostale mi po smrti še želeči.

Za sabo pustil sem dogodke
ne vedoč, da jih imam.
A zdaj na poti, ko ostal sem sam,
v spomin si vračam te trenutke.

Vsak dan gledam njeno sliko,
vsak pogled je le za njo.