Zastor je padel,
predstave več ni,
luči so pogasnile,
dvorana se temni….

Nemirno in brezbrižno hodim počasi,
kot da ne želim več stopiti proti jasi,
temveč ostati tu v tem temnem tunelu,
in čakati, da se ta megla razkadi
in da to brezno znova oživi…….

Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plašč….

Vrabec v moji dlani sedi,
me milo gleda
in zasanjano ždi,
a goloba postavnega
glej, tam na drevesu,
me zviška opazuje,
kot da sem na plesu….

Kako mi je težko,
ko slišim in vidim,
kakšni so ljudje,
zakrinkani in skrivnostni,
boječi ali mogoče preponosni,
da ti pokažejo obraz
in ti povedo naglas,

Čutim ga in vidim,
ta odsev sonca,
ki me boža in greje,
ki od daleč,
nekje od Atlantika priveje

Naj vstopim vanj,
še enkrat in še neštetokrat,
v to ogledalo sanj….
Gledam in se čudim,
saj tukaj sem že bila,
to kar zopet vidim,
to sem že doživljala….

Pozabi na dneve,
pozabi na to noč,
ko je najina strast imela
nad nama svojo moč.
Na vse tiste poljube,
na vso ljubezen in
nežnosti, ki sem ti jih

Prišli so dnevi,
ki sem jih čakala,
ko sem mislila in si želela,
da te bom kak dan imela…

Zakaj sem le sanjala
in naglas kričala,te prosila,
da bi te lahko čisto malo ljubila….
Ti pa si igral se z mojim srcem,
s to ljubeznijo, ki sem ti jo na rokah nosila,
le kaj sem s tem tvojim molkom
zdaj pridobila…..