Bil sem
skalnata
gmota
ostrih robov.
Ne brusi osti mi, življenje!
V premico
začrtana

Kod da bi mu bila vse,
tako jo je gledal
in kot edino jo je gledal.
In jaz sem ju gledala,
skozi belo šipo obupa.
Ker bi lahko bila na njenem mestu.
Lahko.

Usoden padec,
krik se sliši,
ko dvigne se bokal
in smeh in vrisk
njegov mladosti
je smrti v pozdrav.
Je padel njim podložnik težki,

Danes je dan,
ki čakal sem ga.
Danes je tisto,
kar čaka se leta,
zaradi katerega se ponoči ne spi,
in misli na koncu bojazni,
kažejo nevarne poti.

Prvikrat je bela zima
prazno hišo zasnežila.
Prvikrat ni mar nikomur,
kaj bo letos z njo storila.

Asociativni tok včerajšnjih misli
Me je z gotovostjo tistih ki vejo
Pripeljal do konca
Da sem se slekla pred sabo
In končno pogledala svoje meso
Tako kot je

Vlak pa vozil je v daljave,
čez bregove in poljane
v  Srbiji jaz vojsko sem služil,
da domovini sem se oddolžil.

Se valjam po mračnih stenicah,
po levih in desnih vseh policah,
še delček pogumnih vojaških obrazov,
črni je biser na desnicah porazov.

So trenutki,
ko ostajaš sam,
sredi množice ljudi,
krog tebe rakete petarde,
a v tebi svetlika tema,
ker ob tebi ni ljudi,
ki so ti blizu,

Nocoj
so tvoje oči porumenele
so se iskrile
pa ne od bolezni
marveč od bolečin,
ki v trpljenje
so se pogreznile.