Drdrajo, šepetajo.
Prihajajo nasproti,
sonce k luni.

Z angelskim obrazom
in nerazčiščenimi viharji

Veter lahke liste obrača,
se igra, so mu igrača.
Midva pa sva si vse,
eden z drugim – brez nihče.
Veter brije okrog hiše,
moje srce v snu pa riše,
tople tvoje, nežne roke,

V naših vrtovih
Ni lepih cvetlic
Ne dišečih vonjav
Ne blaženih lic

Zaplavala bi v tem tolmunu,
želim si, pobegniti temu vsakdanu,
globok je in deroč,
vleče, srka me vase na vso moč!

Tistega sončnega dne v februarju,
ko bil sem sam, zapuščen,
taval sem po mestu tem,
zmeden in osamljen.

Odvrgla sem balast.
Težo preteklosti,
ki mi leteti ni pustila. 
Za trenutek, hipec trenutka 
s tabo poletela.
Te izgubila,
pilot moj dragi.

Beseda sladko izrečena, a ne meni, je bila popotnica do kraja
kjer življenja smisel se izgublja in kjer srce v strahu pregoreva,
kjer na brezciljni poti se še up ustavi in oči ne vidijo več dneva,
kjer solze mi gasijo žejo in črni dan kot nova zarja vzhaja.

Zagledala sem se v drobno kosmato kepico,
v žameten , mehak kožušček,
takoj vzljubila njegov sem vprašujoč pogled.
Njegove oči, kot da govorijo:
»Ne glej bratcev, sestric mojih v leglu,
vzami vendar mene!«

Rada bi bila čarobna vila,
tvoje misli brala.
Rada bi bila nevidna sila,
tvojo čutnost predramila.
Rada bila bi misel ,
se z mislimi bi tvojimi prepletla.

Prišla kmalu bo pomlad
vsako leto,jaz jo čakam rad
takrat,ko vse ozeleni,
ko v žive barve vsa narava se spremeni!