Pomladno sonce raztaplja sneg,
drobne kapljice izgubljajo se,
žejna zemlja pije..
Gnoj za siromaka,
so rekli nekoč!

Luno, okroglolično gospodično, vprašala bi:
Me ljubi?
Zvezde, razigrane klepetave, vprašala bi:
Me ljubi?
Rimsko cesto, posuto z biseri, vprašala bi:
Me ljubi?
Sonce vroče, nasmejano, vprašala bi:
Me ljubi?

Čez stopetdeset let ne bo
več nobenega od nas na svetu.
Razmišljam, kako minljivi smo.

Nočem postati mlad golob v kletki,
ki drugi iščejo in dajejo mu hrano,
ki drugi menjajo in pozabljajo na vodo,
ki drugi skrbijo za njegovo higieno.

Na vrtiljaku sem.
Že tretjič zapored.
Tukaj lahko jočem,
pa mi veter solze
sproti posuši.

Sezuj si čevlje
kadar stopaš med mrtvimi;
ni vredno, da duhajo
tvoje novo usnje…

Kdo je prvi
izrekel besedo
ki je lebdela
v nebo poletela
in se smehljala
ob jutranji zarji

Podoba časa se izmika,
nič se ne ve, kdaj, kako.
Izmaličene podobe se
skrivaj zavijajo v tuje kože.
Kot plašč poraza, ki se umika brezupu.
Kot plašč priznanja, ki nikoli ne spregovori.
Zavijajo se v kože zgubane od truda.

Ne vidim te, ne vidim.
Vem, da me gledaš,
da zbujaš moj pogled,
da nočeš, da spregledam.
A ne vidim te.
Res, ne vidim te.

Zbudi se vendar, mar misliš prespati
vse svoje življenje? Mar misliš postati
kamnit spomenik vsemu, kar lahko bi
postala, če bi le hotela odpreti
oči in iztegniti roke k sreči,
sprevideti, da ni vredno zavreči