Kot bela lilija si
razpeta na svod neba
In tvoj okus me polni
v gostoti teme
In tvoj vonj me oblikuje
v neskončnosti niča

množica možnosti
za doseganje neobstoječih sijajev-
dež ki se useda v pore
in ustvarja mikroflore za nešteto novih sanj

Kaj misliš, da mi je lahko,
ko ne morem gledati ljudi v obraz,
ker se bojim,
da izbruhnila bi v jok?

Stala si sredi križišča
Praznega pogleda in težkih rok
Suhega obraza
Neviden jok
Padajoči lasje
Na usahla ramena
Ulica se je okrog tebe zavrtela

Hitijo ptice pod nebo,
da bi ušle pogledu,
ki žejen srka izpod peresa
drhtečo tekočino izjokanega očesa.

Ni srce.
Ni duša.
Ni misel.
Tudi telo ni.
Je lebdenje.
In vedenje.
In čutenje.
Je bilo. Je. In bo.

Ko v jutru zaspanem se sonce je prebudilo
svoje nežno toplino na kapljice  je zlilo.
Ko kapljice s svojimi žarki nežno boža
iz njih se izlije mavrično-bisrena roža.

Jaz nočem zares leteti,
priti na vrh, osvojiti nebo,
jaz hočem samo živeti,
samo,
in nič več kot to.

Grenak okus,
obraz v mlaki slanice,
besede, ki jih požiram
v klešču krute resnice.

Danes bil je prav poseben dan,
brez sonca a vseeno obsijan;