Črnega vranca jezdim skozi noč,
čez grape temačne
in strme bregove hitiva,
zaspane bogove s topotom budiva...

Po ozkih stezicah,bučečih brzicah
kot blisk skozi zvezdni obok preletiva
da hlad jesenski in v zraku
dišečo zimo dohitiva...
 

Postavil sem stebre na vodi,
po sredini črnih linij sem jim osvetlil stene
in izbrisal horizont.
Ker imam samo to kar sem
in lahko plovem vzporedno,
kakor vsi drugi sinovi. 

Ja, skoraj vsak
globoko v sebi ve,
da Nekaj je.
Ko pa pogleda z očmi razuma,
vse to izrine na rob kontinuuma.

Vdih.
Jedki plin polni pljuča.
Puh.
Oblaček se razblinja v realnosti.
Kadeča palica iluzij v gobcu
te še ne naredi čarovnika.
Vdih.
Klopca v parku pleše s smetnjakom,
nagrobnik mrtvega veterana
poskuša iti zopet v boj.
Izdih.

Poslušaš bitje moje
s tvojo sapo prežrte krvi
naslonjen na moja stegna.

Zagrizem se v tvojo lopatico
Tvoja koža je mehka
Diši po temi
Diši po vojni

Polje
Nekoč boš
Groblja
Tvoja brazda
Bo mnogo
Globlja
Vate bodo

Z bodečo žico obdane
srca razklane
kljuvajo mi črne vrane
krvaveče rane...

Mrzli tokovi brezčasja tečejo skozi ledvice
in sence padlih so obhodile hiše krvavih bogov.

Nekdo si morda zaželi ognja v tej slani samoti,
ampak groteske depresivnega pisca grozečih
pustih gub obraza stopljenih oči pustijo ljubezen nedovršeno.

Si vprašal se kdaj,
kako mi je,
obtožbe kar letele so,
da zvesto ti nisem jaz dekle.
Si vprašal se,
kako mi je,
v meni vre,

UVOD

Pozdravljena, mi draga gorska vila,
Ki rišeš mi na srce svetli smeh!
Ti mene si iz tem osvobodila,
Ko bil ujet sem notri izpod tleh.