Zelene so tekoče vode,
ko opaziš pare na gladini.

40!

Križi so vrtljivi,
kapoerist Peter
in karte zahrbtne.

sem molk
pritekel je v kri
jaz sem ga srkal
in se nacejal z njim
molk je postal volk
in zdaj je on mene požrl
zato ne govorite več ne razumem

Kot  nekoč

si me pogledal
s sanjavimi očmi
s prsti drsel mi po obrazu
me nežno poljubil,
šepnil na uho,
da moj si samo 

ne sprašuj me po domu.
ne vem več kje sem doma.
za tistimi hribi bo vse zgorelo
od nasičenosti jutra.

kako naj ti povem, da
ljubim več kot vse na svetu
tvoj korak ugriz pogled in bolečino

kako naj to povem tako, kar mimo
kot da nič se ne bi še zgodilo

Potrgale se strune
mandoline,
obstale v zraku
pesmi neizpete,
v vetru razpršene note
za vedno zdaj so izgubljene...

Izhlapele so strasti
ostala je le nema priča
iz tistih lepih skromnih časov,
ko sta ležala srečna brez beliča.

Sedaj taista postelja
iz lipovega lesa zbita
ju v sanjah mnogokrat združuje,
čeprav z rokami vsak k sebi spita.

Jutro se prebuja z udi lenivca
ovija v sivino prašnih drobcev
Veter zajame sapo

Drobci prahu kot marionete
zaplešejo svoj poslednji ples s smrtjo
Megla skrije luknjičasta
oblačila

Kartonasta škatlica,
na njej rdeč trikotnik,
na zunaj povsem neškodljiva,
znotraj nje pa ena sama kemija.

Škatlico odpreš,
ven potegneš listek z navodili,
jih prebereš ali pa zaupaš
zdravnikovi besedi.