Kako naj bi ribe popasle
zeleno ravnino mojega čela?
Kako naj bi veter razbrzdal
starega konja v mojem srcu.
Kako naj bi nebo obtičalo
v jutru nekega obreda,
v samotnem kamnu.

Tokovi tvoje miselnosti
pritajeno teko.
Udirajo v
sanje in spanje,
v ebenovinasto stanje
vsega mojega.

Prečastiti pije svojo kavo temno
in si vsako jutro povoska brke.

Ima sekiro, lopato in ob župnišču pokopališče.

V mrzlih nočeh išče grobove z zvezdo.

Kdaj so moje sanje stekle skozi sito
oči neštetih korenin?

Prelivanje v zlate kozarce
včasih še zmeraj zdravilno
zatira željo po obstanku:
pobeg je točka
izpraskana iz prastarega ometa:
toliko se jih je že izgubilo v njej-
črno krvavih.

Posledične sanje.
Nočna mora v beli steklenički.
Nočem začeti znova.
Ostaniva v obsegu abnormale.
Še nekaj ur in dan udari.
Prespiva
          jutro

Zavita sem
v zaljubljenost
v tebe
kot v šal