Zadnja štoparka
na pozabljeni bankini
sanjam avtobuse,
medtem ko noč zimuje
v mojih zarezah.
Ne rabim palca,
samo nakolence,
da mi gramoz ne razžre
kosti,

Vsi jo poznamo.

Globina je neznanka stolpov predmestnih zaselkov.

V ocenjujočih pogledih bodočih ljubimcev
izgubljajo vrtinci šumenja obcestnih beračev
življenja pijanih okostij v kričečih izložbah parov,
ki na vrtljivih promenadah plešejo Charleston
in tistih, ki kupujejo Lisztove Etude
v soparah prodajaln transcendentalnih jogijev,
zapitih fakirjev in študentov stomatologije,
ki za tri cente ponujajo smeh po vogalih.

Oblak sanj
me pelje v tvojo pudrnico.
Še New York bi bil premajhen
za tvojo sitnobo,
za tvoje oči v izložbah,
za tvoje namišljene Indijance,
ki spijo v drevesih.
Hej, ljubezen ni popevka
in kava v bifeju;

Vsi so odšli

Odšel je oče, brat je odšel,
nihče ni pustil sporočila.

Stara sodnica, soseda je odšla,
ponavadi se je sprehajala po ulici v rumenem krilu s svojo
vnukinjo
in se pod pretvezo mrščila, da je vsakdo, ki jo je videl,
pomislil,
kako je stroga.

Luna nad mestom 

Z nosom histerično
zbadam medvedka v kotu
in v njem iščem
vonj tvojih rok.

Z modrimi ustnicami vetra
seješ poljube
nad pokrajino mojega telesa.
Iztočen sem med pelin, sivko in timijan.
Lahke peruti sanj sem izgubi v viharjih,
ki so dotolkli metulje,
težke in site
trpke mane
najinega upanja.