Šimpanzi plešejo tango na trgu
opazujeta držiš njen komolec
nežno ga potiskaš vzdolž ulice
v cvetličarni si zadnjič kupil rože
rdeče vrtnice hotel si bele

Pripeta v zevajočo
praznino postelje
s prsti gladi hrepenenje
v drobirju pozabljenih poljubov...
K prsim privija iluzijo
razumu gorko meglico
ah srcu opojno jasnino...

Solzà podoknica
prikliče podobo Jasmina,
v šop gostih
črnih valov vpetega.
Tipajo oči svit
gledajo roke nedosegljivo
misli ovijajo kot bršljan

Že na vse zgodaj
me zadušenost zbudi
tako močno si na meni
Pa se v tvoje trepalnice zazrem
ko veke zaprte imaš
ko sanjavo utripajo
Počutim se kot zgubana starka
v primerjavi s teboj

Energija mi polzi skozi razjedene pore, 
na praznem listu puščam sledi svojih korakov,
zven svojega glasu pa ovijam po vejah starega hrasta.
Osvobojena vseh bremen lažje plavam proti toku...in verjamem..., tudi vate.
Na obešalnik upanja bom obesila svoje sanje...
...zate...obleci jih...
Verjamem vate!

Čez in čez je upanje
v nebesnih skovankah
na tvojih ustnicah.
Golob z jutranjim poljubom
zajadra v razmršene megle,
izrinjenih vzdihov.