Čudno je.
Soba gori od tišine.
Postelja diha enako kot ti,
prisloni name svoje ustnice,
vzame mi izdih,
vzame mi čas,
vzame čarovnice izza dreves.

Iskrilo se je iz dlani, včasih. Male rdeče in bele in zelene iskre.

Preblizu sonca si letel Ikar, neustrašni.  Vosek se medeno razliva po morju mojega trebuha. Sedem tančic ne skrije rdečega žara tega popka. Nekaj cveti v mojem telesu.

Je prezgodaj, je prepozno?

Nezavednega te je poljubljala noč
in tiho, tiho se prebujaš v praznino.

Najdeš se raztresen pod stopnicami,
kjer si sanjal modrino nekega hladnega jutra.

Posadili vrtnice na poljih.
Še vedno sem zobje in misli
na razgaljene reke.

Kamele pojenjajo v zenitu
namišljenih klasov plapolajo
lasje v strasti drhtenja
ljubezni objemov spomina
in mokrega žolča spomladi.

Bolečina, ki je postala nema;
izgubila je ego
in se razblinila v vseobsegajoč vakuum.
Občutki spremenjeni v večni "ne vem" in dvom,
ki z ostrino diamanta zažira v temo,
ki se širi iz krvave utrdbe, preko blede kože v vesolje.

Plešem valček
na zvoke umirajočega delfina,
ki je nasedel v kopalni kadi
in ne zna povedati,
da se ne zafrkava
in je situacija smrtno resna.