čudoviti kozarec
piješ vino razburjena

ga zmanjka

natočiš
nov čudoviti kozarec
in piješ vino razburjena

pozdravljen modri
tvoja misel je morda oblakov
na temno pijačo in zajtrk jutri
poljubljala jetra v kavarni

pregnale sinice z okenskih polic
hard core orehov ne bi prepričal
niti od tigra sposojen glas

spanec lačnih drsnih tečajev
španskih vstajenj vzdolž hodnika

omara in ogledalo
dvoglasno ponavljata mantro

po postelji sprehaja par čevljev
z dolgimi frigijskimi koraki kasajo
blatni konji divjih saracenov

Odpiraš vrata
prvič kažeš
prostore človeškega zlata
kam skril si jih prej?
Blisk rjavih oči vabi
da položim meča
zavita v svilnate nadkolenke
na tvoja tresoča kolena
pogledaš stran

pol ure.
skope pol ure mu odmeriš za stvarjenje sveta.
on rodi ovco v tem času.
blejajočo.
umazano belo.
nekam ne znajdeta se v mestu.
prečkata cesto pri rdeči.
iztrebke nemarno puščata za sabo.

Male besede preraščajo svoj pomen.
Male besede spreminjajoče v mesojede hrošče.
Po žilah mi lezejo, požirajo mojo kri,
pijejo limfo, počasi,
proti srcu rinejo s svojimi kleščami.
Male besede, nežne besede,
male črte v malih vrstah,
mali zvoki v nizkih tonih.