Napisal/a pisika, v ponedeljek, 11. feb. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Odpiraš vrata
prvič kažeš
prostore človeškega zlata
kam skril si jih prej?
Blisk rjavih oči vabi
da položim meča
zavita v svilnate nadkolenke
na tvoja tresoča kolena
pogledaš stran

strmiš v ljudi
a ne vidiš jih
brezslišno ti šepetam na srce
jaz sem tu
bojiš se električne napetosti
najinih pogledov
vonjam vanilijo
razmazano po tvojih rokah
od katere je?
ne glej stran
napisi tvojih trepalnic pišejo vse besede
pogodbo zvestobe in ljubezni sva sklenila
nekoč
se spomniš?
ne nabiraj mojih besed
pozabi nanje
brezveze blebetam
da zakopljem šibkost

le dlan položi
na levo polovico
čakajočih prsi
tam, v tistem svetu
te čaka odgovor
ljubim te

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a ajda, v 14-02-2008 20:02, 1. še vedno obstajava upam, da zazna govorico , ki jo nemo kričijo tvoje besede, le oči , morda kretnje govorijo...če nekdo želi razume, ne rabiš besed in našel bo izhod iz labirinta , v katerega je vstopil, si želel tavati ...tavati...a vendar sluti, da si nekje tam v tistem, vajinem svetu in rešitev je v besedah ljubim te...  všečno!    lp, ajda