Na dvorišču pod priprtim oknom
Hrepenim.
Kličem te.
Tvoje ime sklesujem v skodelico čaja.
Vezalka ljubezni ovita
čez vrat in čakam tvoj dotik.

Stopiti iz avtobusa
pogledati v razpokano fasado ljubljanske drame
čutiti destilacijo zmenka z Nietzschejem
v imenu rože
z delcem nabrekle kože lizati stopljeni se eterični vosek
ki zajadral je na konice divjih vetrov

Gibanje pospešeno na minus kvadrat,
se po pravokotnikih vrti, vrti.
Potovanje mušic,
neizmerljivih desnic in levic,
na sedlu slona slonijo - hanibalske podgane.

pasji lajež
nespečim
ponuja tolažbo

če lahko
bi pobegnila
med sijaje zvezd
v naročje kril nebeških
kjer ni slovesa
in žalostnega padanja
korakov težkih

V neki oddaljeni prihodnosti
bom s prostim srcem
božala inserte preteklosti,
očiščene bolečine.
Za vedno.