Ognjišče moje duše, ki poje o večnem ja;
uresniči tvoje besede in me zazibaj vase;
tvoja resničnost nikoli ni bila samo tvoja;
skleni svoje roke in mi podari tisto malo sveže krvi, ki jo še premoreš;
lahko te ljubim, ker te moja bližina ne oddalji od mene;
bodi moje jutro in moj večer;

Oblak v steklenici.

Bralec pesmi, govorov, novel,
postal sem sonce, moč, nevihta.

Na tramvaju igram kitaro
in starka me opazuje.

Bordel ljubezni.

Tvoja koža diši po oblaku raztrganem tik pred poletno nevihto ko dež vztrajno trka na najina zagrnjena okna

Steklena jutra...

Vpiješ z oglodano mimiko v slepe oči
besna na libido...(svoj?)

V steklenih jutrih tišina slepcu je pekel

Ne pošiljaj gizdalina iz oči
s pozabljenim leskom se skriva

zavita v žamet sivordeč,
beseda,
preprosta, iskrena in čista,

Legel sem s prižgano lučjo
...prišla si,
s cvetočimi očmi, ne meneča
se za mladost,
ki je pozabljena visela
v besedi bližnjih
iztegnila si dlani in
mi pustila, da se te dotikam tam,
kjer me čutiš.