Sredi neskončnih trav,
Popotnik je postal,
Razprl roke, glasno zavpil,
V misli sanj se potopil.

Le tih šum morja je ostal od sončnih zahodov,
ki sva jih skupaj opazovala,
le praznina v srcu in solza v očesu,
sedaj, ko sem brez tebe ostala.
Sama sem se od sončnih žarkov poslovila,
ujeta v spomine ljubezni, ki sva jih nekoč delila.

Sem luč sveta
in rudnik zlata.

Sem jutranja zarja,
ki nov dan oznanja.

Sem zvezda na nebu,
ki sveti vse noči v letu.

Sem sreča
in v temi sveča.

Sedim za volanom,mudi se...hitim...
pritiskam na plin,v mislih zbežim...
ne vidim brisalcev, ki komaj hite,
da očistijo sledove neskončne vode.
Pogled mi sledi dogodkom na cesti,
misli bežijo, spomini se vrstijo.