Lep dan želim ti iz srca, predraga moja diva,
ko mamljivo zreš mi v oči, dama si iskriva,
kadar razpuščeni, bujni lasje sijoči te krasijo,
um mi več ne služi, misli drzne tebe hrepenijo ...

Čakam…Aj! Moje oči!
Svetloba iz gozda mi sežgala je krvave dlani…
Črna koža pada na tla…v prah, v nič!
Čudno, sploh ne boli tako zelo,
saj to čustvo že dolgo trohni…na dnu srca…
Po zraku se širi vonj,
za katerega veš, da je to pridih smrti…

Svet postaja siv,
Čedalje bolj temen in neživ…
Še svetlo modri oblaki se želijo skriti pred grozo,
ki se jim bliža kot vihar…
Trupla mrtvih duš,
ki jih na obalo morje bljuva…
Slišiš?
Gozdov klic na pomoč,
še preden nastopi noč,
se pokaže kruta usode moč…
Ubijajo jih zaradi kisika,
ampak v tem svetu ne potrebujemo več diha življenja…
Svet je bil moder in zelen…
Čedalje več krikov, ki hrepenijo po barvah…
Krikov narave…

Kaj je prav?
Tisto, kar bi si želela jaz
Ali tisto, kar ga ne bo užalostilo.
Tisto, kar mu ne bo delalo skrbi...
Je potem prav, da se zadržim...
Da ne razlijem svoje jeze,
Da ne vržem ven smeti?...

Mi smo tisti pravi.
Mi smo taki,
kakršni bi morali biti.
Mi smo femmes fatales
in ponoreli Adami,
ampak nič ne de,
mi smo tisti pravi,