Tam daleč v daljavi se ptica pojavi,
s široko razpetimi krili leti,
leti v višino,se spusti,se dvigne, spet leti,
ponosna je, ker ima svojo svobodo.
kroži nad celo planoto,
uživa v letu v višave,
nič ne razmišlja,ne potrebuje zabave,

na polju solzice zorijo
sonce pripeka
dolga je pot
trdno me nekdo za levo roko drži
desna po nežnih bilkah drsi
misel lahkotna uhaja
vse je tako lepo
čeprav na poti v belo bolnico

V noči opoja vname sladko špansko vino,
zaželim si stika z oddaljeno mi domovino,
ko zapreden v stkane mreže hladnih niti,
slednjič v izžeti se omami jamem iti,
mi odpre se novo okno v svet neznani,
v vinu ukročeni um koketnosti ne brani.

Ovil me je v šal iz svile-
najmehkejšo prisotnost barve snežink
Vstal je iz sonca-
še vedno ga čutim vedno
ko ugriznem v kožo
na boku molčečnosti

Čarovnija neonskih poljubov

Glodal sem antarktične strahove, dokler me ni skozi zelodec in žebelj, izbila lastna podoba iz najtemnejsega kota, konec je vedno sam in sam nisi nikoli.

Star sem že jaz, tvoj mornar,
ki plujem po svetu za denar.
Na razburkanem morju si te želim,
in z mislimi mojimi k tebi bežim.