Vakuum me privlači
Nasprotno sorazmerni sva danes
Fizika in jaz
Zamhnem z roko pa me odnese
Da si razbijem lobanjo na oboku neba

Skozi oko mi poglej in povej,
če vidiš temino mojih dni.
poslušaj tišino mrtvih dni in butanja valov,
ki tisočletja režejo bregove človeštva.

Na pločniku pred tovarno usnja,
sezidam iz teles teh živih bitij,
v mokrem deževnem jutru,
svoj občutek medlega življenja.

Pa se tako lepo prilega
Oblika tvojih dlani mojemu telesu
In tvoj vonj
Se v trenutku spoji z mano

Oči pa vedno ostanejo prazne

Žrelo bolečine hlasta za dihom sreče…
vsakodnevno milino, ponujeno z neba…
Trpljenje se zdi globoko usidrano v trdem lesu, udarjajoč po oblakih
in letajoč v prozornem kozarcu…
Že tako dolgo, da misliš, kako je sreča nedosegljiva železu…
Preblisk ti ne pove nič novega…le-to, da je cilj še vedno daleč…
Delati v rokavicah z žgočim kamnom…zamižiš, pozabiš na srž ognja…
Vendar nisi edini…v temi poglej navzgor…

Moj bol že zdavnaj bi usahnil
umrl bi, še preden bi se bil rodil,
pa vendar me je spremljal
pojavljal se je, ko sem najbolj se ga bal.