Zastor je padel,
predstave več ni,
luči so pogasnile,
dvorana se temni….

vedno ista poza najine ljubezni
ves ta že neštetokrat podihan zrak
narisan smeh in hlad pogleda

To igra je za dva
v njej sva sama, tako osamljena,
spet iščeva trenutke, ki so za naju že odšli...
In z jutrom se zavem,da časa več za naju ni

Škrlatnost opojnost nemirne noči,
le kaj se lahko še zgodi,
tako lepo prijetno mi je,
polna sta duša in srce…
živim kot se mi zdi,
ne oziram se k tebi, pa vem da si.

Sama, čisto sama sem
Sama kot ptica na veji
Sama kot zvezda severnica
Sama kot majhen otoček v oceanu
Sama kot osamljeni vršac.

So trenutki,
ko ostajaš sam,
sredi množice ljudi,
krog tebe rakete petarde,
a v tebi svetlika tema,