trda, dišeča, nadvse je kričeča v temo zakrita, totalno odbita Grize jo! Bitko začela, molče je sedela Zanjo je tiha, glej! komaj diha Muči jo! Vnel! vse je vzel tišina bučno razbita Ljubi jo!

dvoje možgan si puščam rasti, da bi razumel svojih senc govorico
dva dni in sedem sonc brezdelja sem pomočen v kri
nemalo me moti to sedenje v prvi vrsti življenja
ker sem z nogo že nekaj časa priraščen na,
čemur pravijo zaslepljena oranžna bradavica

Ti, ki lepa si kot jutranje zarje žar,
te sanjam v objemu dišeče postelje,
kjer telesa bi se nama ljubila drgetaje;
če bi le kdaj smel uzreti tvoj čar.

Odmevi pogledov in v njih bolečina,
na dlani odsev vsega kar umira
v tej zlomljeni duši, ki v senci luči
joče brez solz in neslišno kriči;
moja usoda je moja samó
in le moja bo smrt, ko ugasne telo!

Zen zen
Zenica
Žanje pšenico ženica

Kot tiho se spustila je jesen
tak' tiho si v mrak odšla,
nad tabo je črn križ lesen;
v temi sveče plamen le miglja.