Podzavestno štejem in računam,
čeprav sovražim števila in račune,
oblačim se v tuje strahove,
nekoč sem baje po celi ulici odmeval.

Kaj vidiš, ko pogledaš v ledeno hladne me oči?
Luč, ki včasih je sijala iz njih, a je več ni?
V poplavi bolečine ugasnil moj je plamen,
v množici zveni le moj korak osamljen,
v vetru izgublja se moj glas
s sebe brišem svoj obraz,

Prah na ekranu
Magnetna privlačnost ne
prespane noči

Oko zazrto je v nebo se čudi, odkriva misli na ptico, a jo prezira Oko ji sledi kako pada globina temna zadnja jo vidi Ptica spusti krik, zaboli! Oko zazrto je v modrino zakaj le v njo edino? še vedno jo odkriva Tih je ---- veter zapihljal Znašlo se je --- skoraj samo Videt več --- ničesar ni znalo En korak, en dih, en dotik Spremebo se je čakajoč ptico spet si je naredilo noče da bi se vse v temi izgubilo

V Hiši ljubezni je mnogo prostora,
je prostor za tebe, za njega in njo,
za tistega  s črno in belo poltjo,
za iskajoče pravičnosti zbora...

Smej se ker sije sonce led
Elipse spet krožijo v pravo smer
Jaz pa še kar čakam, vedno čakam,
da me bo nekdo pobral in preoblikoval
mi narisal robove, ustvaril telo, pregnetil dušo