trije človečnjaki zliti v marmor
ždijo so skupaj komaj za enega

os moje cikličnosti
moje opominjanje naj presežem
vsake...

Poljub nemira,
pogled pekoč,
mene ne izbira.

Adijo, moram oditi.
Samo ne vem,
kam treba je zaviti. <...

Zapravljena zdaj zdijo vsa se leta,
ki čas za sabo jih pusti v nemar,
naprej drveči a nikdar nazaj;
čeprav mi v...

Takrat smo konkretno odšli v tisto majhno sobico št. 422.

Je bil tam bog?
Le štiri stopinje in štiri stene kremaste barve,
...

In smejal se je na ves glas!
In kar na enkrat utihnil...
In spet je bruhnil v smeh!
In se na vse pretege smejal!
In spet, kar n...

Strašila visijo na podstrešju.

Užitek dolgih pogovorov krožnih večerov.

-...

Duhovi po barju kipe,
vodomec se plavi spusti
po bistri rečici,
podobe se v mukah vije,
eno samo senco pusti,
...

plaval beli je labod
po reki dravi,
na nebu lesketalo se je sonce zlato
in na reko stegovalo svoje zarke...
 

Pisarna...

Na tvoji mizi slika:
dve hčeri, sin in mož.
Družina kot se šika.

Na moji mizi le &scaro...

Izbral si bom en pojem.
Naj bo tokrat sinestezija.
Živimo v sinestezijah.
Vonjamo barve, vidimo dotik, okušamo glaso...