Sredi poljane - bele, snežene,
ponudim ti roko, da prideš do mene.

Tesno me objameš, postane topleje,
in sneg spremeni se v bele odeje.

Sej ni važno
kaj si kdo misli,
važno je da so teksti kisli.
Da nardijo ljudi vesele,
pa da pobrišejo svetovne plevele.
K rasejo vsak dan,
a poskusi ga ustavt so zaman.

Zakaj preveva misel me,
Da v objemu tvojem bi se razcvetela,
Poljube z ustnic tvojih pila,
Dotike tvoje v globinah svojih občutila,
Strast prebujajočo delila bi s teboj.

Svetla noč.
Hrepeneče srce
luno krivi !

Živi le ta, ki vse spoštuje,
čeprav mu je povsemu tuje,
a mrtev ta je, ki vse da,
na to, kar misli, da pozna.

Oj blesk, ki presvetli nebo, gromovi bičajo vesolja,
žvenket orožja razglasi, da vojska zla udre čez polja.

Vetrovi zavrtijo prah in v stebre dvignejo temine,
ko vzpne se kvišku črni vran, na njem leti vladar globine.