Najprej je bil krog
nato kvadrat
potem krog v kvadratu ...

Kasneje je bila duša
nato nastalo telo
potem duša v telesu ...

Drdrajo, šepetajo.
Prihajajo nasproti,
sonce k luni.

Z angelskim obrazom
in nerazčiščenimi viharji

Tistega sončnega dne v februarju,
ko bil sem sam, zapuščen,
taval sem po mestu tem,
zmeden in osamljen.

Veter lahke liste obrača,
se igra, so mu igrača.
Midva pa sva si vse,
eden z drugim – brez nihče.
Veter brije okrog hiše,
moje srce v snu pa riše,
tople tvoje, nežne roke,

V naših vrtovih
Ni lepih cvetlic
Ne dišečih vonjav
Ne blaženih lic

Beseda sladko izrečena, a ne meni, je bila popotnica do kraja
kjer življenja smisel se izgublja in kjer srce v strahu pregoreva,
kjer na brezciljni poti se še up ustavi in oči ne vidijo več dneva,
kjer solze mi gasijo žejo in črni dan kot nova zarja vzhaja.