Neusmiljeno valovanje morja v meni,
krušenje in rušenje najtrših skal...
Črn in uničujoč nebogljen vihar.
Burkanje žalostnih valov ob moje
nestoječe stene preparele in posute
strukture moje neudobne duše...

Želela sem pisati pesmi:
po izložbah, po vodnjakih.
Po nagrobnikih in
zidu. A pred menoj
 - papir -
kako naj tu dobim navdih?

Borba z usmrajenim prahom zelenice moje glave.
Boj med plodno trto in cvetlico mojih las.
Vojna pozabljene črno-bele in izzvane barvne note.
Trk med mano in med tistim, kar je moje (bilo).

Ja, ja, ja... Ti kar pridi.
Samo mene ne bo. Ne čakaj me.
Že dolgo me ni, saj veš. Ne boš me videl.

Gledam skozi prozorno, veliko okno življenja,
tam je grad... Poln majhnih ljudi.
Gledajo me. Pa ne vedo, da me vidijo.

Zrak je natlačen z gnusobo plesnivega zidu
in s smradom že davno umrlega okostja.
v zraku je vonj po porazu pred bolečino
in po krvavem dežju, ki umaže mesto pokola,
da iz zemlje potegne še zadnje kaplje znoja.

Potrta sem,
v sebi strta.
Sto koščkov
razletenih
in jaz vmes,
na razbeljenih
kolenih.