Ko kdaj se bova srečala, ne odvrni mi pogleda!
Naj vsaj za hip spomin se v njem ponovno najde,
morda srce odklene, ki je za teboj postalo strto
in če ne lepoti, vsaj bolečini ostane naj odprto.

V ogledalu odsevi nevihtnih oblakov,
temne sledi izgubljenih korakov,
grozeči odmevi krikov neba,
besneči pogledi očeta Boga.

Zdaj je čas milosti, čas odrešenja,
čas, ko vstajajo od smrti življenja,
čas, ko vstajajo sanje iz pepela,

Naj tisti, ki je res brez greha, vrže prvi kamen,
naj tisti, ki pozna resnico, sodi vsem ostalim;
naj tisti, ki resnično ve,
kaj je po Bogu in kaj ne,
vstane izmed nas, ki smo
samo ljudje in prav zato
ne hodimo po vodi,
temveč padamo v zmoti,
izgubljamo smeri in spet
se vračamo na staro sled.
 

Zvezanih rok se nemočno oziram
k tebi iz ječe, v katero zapiraš
me vsakič, ko znova nadeneš oklep
in s svojimi mislimi izgineš v njem.

Purpurni prameni nokturnega sonca
brez konca pronicajo skozi razpoke,
roke omame dvigajo jantarne skale,
ki z obale pozabe drve v ocean;
alabaster odseva podobe iz sanj.