To pesem sem napisla mojemu sinu, ki sem ga morala vedno siliti k učenju. Vedno je odlagal šolske obveznosti in meni solil pamet.

Pleše pesem poezije,
sladko vince se iz trte vije,
mesto svoje prepozna,
zavest neskončne energije.

Bogá ljub...

Smo na poti, ali iščemo izgubljeno noč?
Pramen črnih las.
Pobegni stran.
Osvobodi se tujčevih pogledov.<...

Kot snežinke v vetru
mi plešeš pred očmi,
tako zala, lepa si,
krhka baletka brez moči.

Po nežnem rumenem cvetu
Je zdrsnila bistra solza
In odplaknila nič hudega slutečega žužka –
Nocoj ne bo zabave.

Noč je zrla v naju
z modrimi zenicami
Zaprla sva vrata zraku
Ugasnila luči

Trohneče padam v votlost sebe,
kot mah preraščaš mojo dušo.
Poslušaj! Slišiš? Ni srca...
V strahu samost drge...

Praznina. Tekoča.
Fluidna. Utripajoča.
Daleč se vidi.
A kratkovidnost prevlada.
Vse, prav vse se
ponavlja. <...

Kaj sploh imam?
Kateri delček tebe?

Prelepa si
ko te gledam
ko te božam
ko te vonjam ...