Trn. Najstarejša zrelost ga ne izruva. Rase z mesom.
Boli, ko iz njega curlja kri, razredčena z raznimi
nekrvnimi telesci. Teče, teče kot blatna deževnica.
Kot reka želja, sanj, ciljev, hrepenenj, iskanj...

ti, ki vsi te poznajo,
ki se ti vsi prijazno smehljajo,
kdo si, ti, ki vidiš le riti,
ki v ritmu tvojem bingljajo
in kimajo in cingljajo
z mlačno spolzkimi dlanmi,
viseče cure pedesetletnih agonij,

Snežim spomin nate,
snežim tvoja žalovanja,
snežim noči,
snežim- zate.

Snežim vonj teles
snežim tvoja vprašanja,
snežim skrite dni,
snežim-nekje vmes.

Zasanjano čez slap tišine
padajo biseri zamolčanja,
zaprepadeno čez in čez.

Odsanjano čez hip bližine
dišijo cvetovi pričakovanja,
omamno čez in vmes.

Sporočila tvoja privabljala so smeh na moje lice,
vsako jutro, kot verniku zornice.
Nestrpno sem čakala, da besede zaživijo,
da iz oči v oči začutim neomajno energijo.

Kar stal je tam.
Pod drevesom je kar stal.
Kar stal je tam in čakal name.
Tam je stal in se smehljal.