Neskončnost praznine;
nevidni veter maje veje ničnosti,
bledi žarki nebesne sinjine,
prodirajo skozi prozorne tkanine,
prekrivajo obrise stvari, ki jih ni.

Prijatelj!
Šibe ti poganjajo z vetrov barbarskih.
Pijani nasmehi iščejo ljubezni
in kraljujejo v blaznosti svojih besed.
Melanholija mraka se useda v kletne prostore,
kjer težki vrček s svojim verzom srca greje.

Bila nekoč sem divja ptica,
polna svobode in jasnih višin,
z razpetimi krili in v vetru
vihravem lovila
neskončno nebesnih modrin..
Iskala sem zrnja besede,
hlepela po sreči not..

V samoti srca
sem sedela ob oknu,
objeta od svojih rok...
Svet je bil svet
in bila je tihota,
bila je le lučka luči...

ah moja frizura že dolgo ni več namazana s cukrom in vodo
zjutraj sem si nabila šminko kot konj kopito
lepa bom lepa sem bila bi super ah on
ne smem preveč jesti nisem konj mrzli zrezek od včeraj

(nekomu, ki se boji dveh obrazov)

zakaj sem se usedel v avto in se odpeljal daleč stran
nisem vedel kakšne so gobe ki plavajo v vodi in vlagi
nisem vedel kako je če si titov pes in izgubiš tačko
zakaj sem stopil v cerkev in preklinjal boga in te videl