Ljudje ljubijo resnico,
vsaj pravijo tako.
Ljubijo resnico,
dokler ne začne boleti,
skeleti in rezati
v najbolj skrite kotičke srca.

Hodim , počasi...
oziram se naokoli,
dolga je pot...
imam časa na pretek...
mi bo uspelo?

Takrat smo konkretno odšli v tisto majhno sobico št. 422.

Je bil tam bog?
Le štiri stopinje in štiri stene kremaste barve,
ki so kvečjemu spominjale na žejno saharsko kamelo.

Preludij poleta na drevo misli
se zaključi v trapastem gozdu,
kjer kosti trzajo ob vetru bolečih
krikov črnine strahu. In poči balon.
Čutiš krvavo zarezo v leseno srce.
Solza ustvari morje dežja in neviht.
Trnjava ladja doživi brodolom.

Ovekovečim mojo izbrisano prisotnost.
Postanem zrno postelje,
ki zbada, zbada. Boli.
Hočem oditi. A ostanem tam. Nevidna.

Dež gre.
Mokre kaplje padajo na
mojo krvavo kožo.
Umiva me.

 
Dež gre.
Mokre kaplje padajo na
moja lica in jaz
jočem z njimi.