Med naju se je usedla
Majha nedolžna žalost.
Z velikimi očmi
Strmi gor, v najine poglede,
Ki se držijo vsaksebi.

V moji glavi je vlak
Tak
Z lokomotivo
In vagoni
Hitri vlak

V tvoje naročje
Položila bi sanje
V tvoje srce
Ugnezdila misli
V tvoje hrepenenje
Vdihnila večnost

Zelena vila rahlo stopa pod oboki,
ki davno tega jih prerasel je bršljan.
V parku kjer kostanji rastejo visoki,
naslonim lice na nagrobni kamen
in v tihoti čakam tajnih znamenj.

Lasje se mi kravžljajo od skravžlanih misli. Včeraj si zategnil vozel vprašanj. Zdaj sem mlin na veter, kljubujem ti, španski jezdec. Nikdar ne bo nihče razrešil tega, čeravno bo Gordij.