Drevesje v mirnem mraku
pravično se obrača v vetru
Tu se park poklnja tvojim nogam
Govorice se skladajo s kozarcem
Tu se zgodba konča....
In tvoje noge se priklanjajo parku.
V vsaki novi noči, pepelnik se polni
Rastem v skladju z vnemo.
in govorice se skladajo s kozarcem.

umika se v hišo najglobje v klet
bi ne poslušal padanja vode
zamolčal bo počival pravi
ne more gledati umiranja svetlobe
že ves dan umira
bi ne slišal utrujenih preletov
listje gori meglena zadimljenost
duhal ne ne

Ko gledam zvezde
Vem da nekaj je
Čeprav zares ne vem
Kako je mogoče

Danes sem sanjal tvoj vonj, opojno omamo občutkov, ki me spominjajo, da sem se vedno živ. Všeč mi je bila apatija, ki je zajela moj bit, ko si pronicala skozi moje pore.

Z bočnim vetrom in hrabro kretnjo,
sem izvedel svoj zmagovalni udarec,

nič koliko obupanih krikov je bilo,
nič koliko obupanih obrazov je bilo,

vse sem presenetil...
In zmagal...

Kosu stekla in nekaj kratkih užitkov,
sem naklonil moj čas, danšnjega večera.
Rajše bi imel negibne slike popisanega papirja!
Tako manj trpi moje ustarjalno življenje,
tam se vsaj pomalo, porajajo nove misli...