Kako neumno.
V odsevu senc babičinih svetilk
uvidiš krošnje erotičnih dreves.
Ki se celo potijo.

O, ti moja zavidljiva sreča,
ki rešuješ smrti
ali zgolj podaljšuješ
čakanje nanjo - tisto pravo!

Zaprtih oči poslušaš
ventilatorja groteskno hrumenje ali pač
šelestenje preperelega listja pod nogami.
S pogledom bi prehodil Schwarzwald.

Sjeo sam na ono isto mjesto
odakle se pogledom u nebeski mir razvlačim,
dohvatio sazviježđe
i u njemu raskošne puteve tvoje beskonačnosti zadržao,
zaručio te riječima i na ispružene dlanove
položio tvoje zlatne obraze.

legla bi v trave
v vonjave sena
in žit
in poletja
legla v sanjave
meglice jutra

Kdo sliši besede
ko se riševa s snežikami
v nanovo pobeljeno vesolje?