Morda modra,
skoraj posinjela,
v olivni barvi
starega šinjela,
koraka misel
strumno na paradi
v pozdrav in v slovo
pomladi.

Zaobrni me
Neizgovorjena.
V neznosno tišino,
v dokončno praznino,
beseda odmrla.

vzklilo je
se razbohotilo
nikoli obstalo

Ga ni čez jutro,
ki vzneseno vstane izpod rjuh,
se obotavljivo zaplete v naramnico spalne srajčke
in se nežno zapelje pod čipke.

Hej ti, v lepi obleki
ne glej me tako, kot gledaš sam sebe
brez potrebe –
obuvaš si čevlje.

Ostani doma, prižgi si gretje
da toplo ti bo, ko slišal boš petje

Dva stola brez nadzora, mislim da sta malce nora.
gibljeta se okoli mize,
ki spominja na poljane Elize.
Gugalnik brez gugala, izgledaš precej slabo,
vendar še vedno bolje kot če zeleno imel bi barvo.
Ko smo že pri zelenem, trava tudi taka je,
marjetice na njej pa veselo množijo se, hehe...