Zmečkana rjuha,
polna rosnih, nabreklih zenic.
Rosa njegovega pogleda.
Pada. In padam jaz.
Brez njega.

Tak večer je
da nisem neskončna
Vino ima kiselkast priokus
In veter piha postrani

Realnost me bode v naročje
ki prazno seva
Rdeče in Črno

V glavni vlogi Kvazimodo,
dober, kot je lačnim kruh,
z grbo ki kazi podobo
v ogledalu sredi rjuh,
stiska dojko, gnete s prsti,
da zastaja zmernim dih,
s kancem hlinjene kreposti

Snežinka se je neslišno razbila
Na lisičjem kožuhu.
V odmevih iščem njene sledi,

sedim pokončno
hrbtenica mi je hvaležna
ko so ovinki ne grabim sedežev
čez rdečo nosim kameleona
vetrovi se obračajo stran
lilije odpirajo navznoter
glasba kresnic je glasna
vesolje v malem

Poskušam te pretentati, da sem najlepša
in oblečem mini krilo,
poskušam te prepričati, da sem pametna,
zato te poslušam in modro molčim,
poskušam te osvojiti s svojo srečo,
da sem močna, trdna in z nasmehom duhovičim,
a v resnici sem tako preplašena in sama,