Tako blizu si mi,
da bolj si jaz, kot jaz...
in dosti bolj kot ti....
kaj se dogaja mandarini,
ker vem, da si,
zakaj te ni?

Vsako noč te kličem v svoje sanje,
ko z dlanjo drsim prek svilnatih gozdov,
modrina oči tvojih se razliva vanje,
bredem, bredem, dotik tvoj je negotov,
skrivnost teme vznemirja moje misli,
ko dvigam se prek žametnih bregov,

Imam trhlo pregrado v glavi
in rosnih dvajset in nekaj let.
Puščam si dolge lase
(samo do Medane).
Različnih nogavic ne nosim
kot Fran od Mateje.
Rada ležim na vlaku,

Ko se oblaki
ob takšnih popoldnevih
spustijo med mlado travo
in dregnejo v trenutne minute sveta,
(se dvigne srce
in naredi nebo žareče)
se zaustavi čas.

Na jesen pobiram
borove iglice
po tleh zaraščenih gozdov
in si jih v šopkih vpletam v lase.
Da do pomladi dozorijo nove,
ki jih podtikam
med mlado podrast.

Namenjen si samo
za dihanje
med enim sončnim vzhodom
in zahodom.
Ostalo so zgodbe iz drugih svetov.